Nov dokaz, ki je pogoj za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, je samo tak dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, vendar se ni mogel uporabiti, zato nov dokaz pojmovno ne more nastati po končanem prejšnjem postopku. Tako ne more biti nov dokaz popravljena bilanca stanja, ki je bila izdelana na podlagi istih računovodskih dejstev kot bilanca stanja, ki je bila upoštevana že v prejšnjem postopku, saj gre samo za drugačno računovodsko obdelavo istih dejstev oziroma drugačno uporabo istih pravil stroke.

Po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru nima atributov odločbe niti ni bil tožeči stranki izdan v upravnem postopku. Zadevni seznam kot izvršilni naslov namreč ne glasi na tožnico, glasijo pa se nanjo posamezni izvršilni naslovi.

Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.

Obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče, da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.