Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.

Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.