Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v “običajno službo” v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.

Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.

To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni…