V obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti formalni pogoji za popravek obračuna DDV, ki pa jih davčni zavezanec nedvomno mora izpolnjevati po nacionalni zakonodaji. Zato tožnik ne more uspeti z zahtevo o popravi izstopnega DDV oziroma popravi obračunanega DDV, kljub temu, da je bil v njegovo korist v predhodnem obdobju po inšpekcijski odločbi obračunani izstopni DDV upoštevan pri naložitvi davčne obveznosti.

Tožnica sicer pravilno opozarja, da tega, ali so podani elementi avtorskega dela, ni mogoče presojati nasploh, ampak le pri posameznem delu, in da je zato bistveno, kakšno delo so snemalci po predmetnih pogodbah opravili. Vendar pa je bilo na njej breme, da navede (nato pa tudi dokaže), na katera konkretna avdiovizualna dela so se sploh nanašala obravnavana izplačila in kakšna so bila ta dela. Šele tako bi bilo namreč mogoče presoditi, ali ta dela izpolnjujejo zakonske predpostavke za avtorsko delo, oziroma, ali prispevek snemalcev v konkretnih primerih ustreza prispevku glavnega snemalca (direktorja fotografije), ki ga ZASP uvršča med soavtorje avdiovizualnih del.

Posamezno izplačilo je mogoče davčno obravnavati kot dohodek avtorja iz avtorskih pravic le, kolikor gre dejansko za tovrsten dohodek, tj. dohodek, ki ga avtor prejme za avtorsko delo (prenos avtorskih pravic). Trditveno in dokazno breme o tem pa je (bilo) tako v davčnem kot v sodnem postopku na tožnici. Zahtevam, ki izhajajo iz pravil o dokaznem bremenu, se stranka ne more izogniti z uveljavljanjem uporabe instituta ocene davčne osnove, kot zmotno meni tožnica.
Listine, ki jih je predložila tožnica v zvezi z obravnavanimi izplačili, je treba presoditi celostno in v medsebojni povezavi.