Neutemeljene so tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.

Tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka).

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek od nenapovedanih dohodkov tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 v predmetni zadevi ne bi smel uporabiti. S tem je bilo pri obravnavani odmeri davka od nenapovedanih dohodkov tožniku materialno pravo napačno uporabljeno.