Finančna uprava je namreč zavzela stališče, da je skladno z 12. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb za davčno priznavanje odhodkov iz naslova rezervacij za tožbe bistveno, da so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki; odhodki za oblikovanje rezervacij za tožbe v obdobju, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva, pa so davčno nepriznani. Vrhovno sodišče je pritrdilo temu stališču in poudarilo, da se stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) – negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
