Monthly Archives: August 2022

Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov zanje je davčni organ res zapisal, da te ugotovitve izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil pri družbi A. Vendar pa so vsa relevantna dejstva in dokazi po presoji sodišča natančno in konkretno za obravnavani primer popisani v sami obrazložitvi izpodbijane odločbe, brez da bi šlo za kakršnokoli krajšanje, sumarno navajanje ali zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato tožbeni ugovor, da se zoper izpodbijano odločbo ni mogel ustrezno pritožiti, ker ta nima vsebinskih razlogov, po presoji sodišča ne drži.

Pri ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti tožnice iz naslova drugih dohodkov v obnovljenem postopku ne gre za predhodno vprašanje, ki bi bilo že rešeno v postopku nadzora pri družbi A., ampak gre za vprašanje, ki se ponovno obravnava (in rešuje) v postopku obnove. Davčni organ pa mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti, kot v katerikoli drugi odmerni odločbi. Skladno s pravili splošnega upravnega postopka mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto.

Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).

Davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici DDV, ki jo je izdal v postopku DIN, ki ga je začel po tem, ko je bil pri tožnici že začet postopek stečaja. S tem je z izpodbijano odločbo dosegel plačilo z izpodbijano odločbo odmerjenega DDV. Navedeno (celotno) plačilo je tako davčni organ dosegel mimo pravil, ki veljajo za stečajni postopek, v katerem se vsi upniki obravnavajo enakopravno.

Iz 227. člena ZFPPIPP izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. V 296. členu ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. V zadevi ni sporno, da davčni organ terjatve iz naslova plačila…

Prva tožeča stranka s tožbo izpodbija tako prvostopenjsko kot pritožbeno odločbo. V upravnem sporu se v skladu z 2. členom Zakona ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Ker je izpodbijani sklep (točka II v celoti in IV. točka – v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko) z drugostopenjsko odločbo odpravljen, prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeni točki izpodbijanega sklepa, ker si s tem ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja ter ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev tožbe.

O tem, ali bo davčni organ drugi tožnici vrnil zahtevani presežek DDV, ob ugotovljenem dejstvu, ki izhaja iz davčnih evidenc, da ima druga tožnica zapadle davčne obveznosti, da je o vračilu presežka DDV v primeru, kot je obravnavani, ko se tožnica ne strinja z obvestilom o pobotu, je nedvomno potrebno odločiti z upravno odločbo. V primeru, kot je obravnavani,…

Seznam sredstev družbe A. še ne izkazuje njihovega najetja, in zatrjevanega najema plaže in osnovnih sredstev družbe A. s strani tožeče stranke tudi ne izkazujeta predloženi pogodbi, saj se prva nanaša na najem plaže s strani družbe A. in ne tožnice, druga pa na izvajanje tečajev vodnih športov, pri čemer je družba A. naročnik in ne izvajalec. To pa pomeni, da je na mestu pravni zaključek, da zadevni računi kot neverodostojne listine niso ustrezna podlaga za knjiženje davčno priznanih odhodkov.

Nov dokaz, ki je pogoj za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, je samo tak dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, vendar se ni mogel uporabiti, zato nov dokaz pojmovno ne more nastati po končanem prejšnjem postopku. Tako ne more biti nov dokaz popravljena bilanca stanja, ki je bila izdelana na podlagi istih računovodskih dejstev kot bilanca stanja, ki je bila upoštevana že v prejšnjem postopku, saj gre samo za drugačno računovodsko obdelavo istih dejstev oziroma drugačno uporabo istih pravil stroke.

Po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru nima atributov odločbe niti ni bil tožeči stranki izdan v upravnem postopku. Zadevni seznam kot izvršilni naslov namreč ne glasi na tožnico, glasijo pa se nanjo posamezni izvršilni naslovi.

Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.

Obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče, da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.