Yearly Archives: 2022

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.

V izpodbijani sodbi ni stališč na katera se nanašajo 1., 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.

Dopustilo pa je revizijo glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu…

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).