Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).
