Monthly Archives: August 2022

O tem, ali je z lokacijskim načrtom določeno, da so sporne parcele namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin in po opustitvi izkoriščanja namenjene za gradnjo oziroma ali sprejeti akt ustreza lokacijskemu načrtu, kot je ta prostorski akt utemeljevala zakonodaja iz leta 2004 in jo sedaj utemeljuje ZUreP-2, se toženka ni opredelila, čeprav gre za pravno relevantno trditev.

Poleg tega mora toženka, če šteje, da je Odlok o lokacijskem načrtu akt, ki gradnjo dopušča, pojasniti, na čem temelji tako stališče oziroma če šteje, da Odlok o NUSZ ni relevanten ali ne določa tega, kar trdi tožnik, pojasniti, zakaj ne.

Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.

Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75….

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali sme v zadevi, kjer presoja zakonitost upravnega akta, ki v izreku vsebuje materialnopravno odločitev o denarni obveznosti, katere višina presega 20.000,00 EUR, Upravno sodišče voditi naroke za glavno obravnavo in kasneje odločati po sodniku posamezniku?

Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta, ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.

Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 je glede rokov za priglasitev je po presoji sodišča materialna določba in ne le postopkovna. Priglasitev posebne davčne obravnave v roku iz 303. člena ZDavP-2 po mnenju sodišča predstavlja enega od vsebinskih pogojev, ki mora biti izpolnjen, da davčni zavezanec lahko uveljavi posebno davčno obravnavo, kar pomeni, da gre po presoji sodišča za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za posebno davčno obravnavo. Namen takšne obravnave je nevtralna davčna obravnava prenosa opravljanja dejavnosti podjetja na druge osebe in s tem spodbujanje oziroma ohranjanje nadaljevanja dejavnosti in delovnih mest.

Trditev, da je bil dvignjeni denar porabljen za poslovanje družbe A., ostaja nedokazana, posledično pa tožnica ni izpodbila ugotovitve davčnega organa, da je prejela 366.888,57 EUR od družbe A., kar predstavlja tožničine ostale druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova.