Tožnica v postopku pred davčnim organom primerja nominalne vrednosti posameznih poslovnih deležev ter predstavlja na tej podlagi svoje drugačne izračune, pri čemer ne upošteva zakonske podlage za izračun davčne osnove, v primerih, ko se pozitivna davčna osnova nanaša na različna obdobja imetništva kapitala in je določen v četrtem odstavku 97. člena ZDoh-2, ki napotuje na preračun prodajne vrednosti na podatek nabavne vrednosti in na posamezne deleže pridobitev, ki se odsvajajo, kar je pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V takšnih primerih se dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 upoštevaje sorazmerne deleže, ki se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.

V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.