Daily Archives: 28 July, 2022

Sodišče ugotavlja, da se upravna organa nista opredelila do vseh predlaganih dokazov, tožeči stranki pa nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja). Posledično nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Tožena stranka se tudi v drugostopenjski odločbi ni opredelila do pritožbenih navedb tožnika v zvezi s prepozno vloženim obračunom davka od dohodka, ki bi ga tožnik moral oddati v roku 60 dni od datuma prenehanja opravljanja dejavnosti. Tožena stranka se ni opredelila do navedb tožnika glede prestavljenega roka za oddajo letnega obračune dohodka iz dejavnosti in s tem v zvezi prekinitve teka procesnih rokov na podlagi ZZUSUDJZ, zato je v tem delu odločba tožene stranke pomanjkljivo obrazložena. Tako je ostalo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj izpodbijani akt nima konkretnih razlogov za odločitev glede na ugovore tožeče stranke.

Dohodek Wochengeld je tudi po mnenju sodišča obdavčljiv dohodek, saj je v slovenski zakonodaji obravnavan kot materinsko nadomestilo, ki z določili ZDoh-2 ni izrecno izvzeto iz osnove za odmero dohodnine. V 2. točki 5. člena ZSDP-1 je določeno, da se materinsko nadomestilo šteje za nadomestilo plače, to pa je na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki je obdavčljiv.

V obravnavanem primeru bi tožena stranka morala navesti konkretno, katero dejanje uradnega davčnega organa je pretrgalo zastaralni rok ter datum, kdaj je bil dolžnik o tem obveščen. Splošna navedba tožene stranke v obrazložitvi, da se je kontinuirano izvrševala terjana obveznost, ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena zgolj z povzetkom poizvedb v obvestilu, poizvedbe v izvorni obliki dokumenta pa ji niso bile vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se upravni organ na njih sklicuje. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

Glede uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da upravna organa nedosledno uporabljata pojem „pri opravljanju državnih funkcij“, ki ga angleška različica Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje ne vsebuje, to pa pomeni, da se organ nanj ne sme sklicevati.

Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.

Obresti v davčnem pravu so v svojem nastanku akcesorne narave, torej odvisne od obstoja glavne obveznosti, šele ko nastanejo, pa postanejo samostojne, kot je to izpostavil v svoji obrazložitvi že drugostopenjski davčni organ. Sporne obresti, kot jih zahteva tožnik, pa niso bile konstituirane z nobeno odločbo. Ali je tožnik do njih po vsebini sploh upravičen in, če ja, po kateri pravni podlagi, pa se v tem upravnem sporu izkaže za nebistveno, saj se sodna presoja ustavi že pri vprašanju zastaranja, v zvezi odločbo drugostopenjskega davčnega organa iz leta 2006, s katero so bili njegovi argumenti o upravičenosti do teh obresti od vrnjenih zamudnih obresti po vsebini zavrnjeni.