Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.
