Pobudo in vprašanje pristojnemu organu in stališče ZDSS v zvezi z uporabo Uredbe o spremembah Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja z dne 30.6.2021 (v nadaljevanju uredba).

 Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije je izvedla interno izobraževanje na temo “Povračila stroškov v zvezi s spremembo Uredbe” na katerem so člani ZDSS izpostavili težave pri uporabi Uredbe.

 Spremenjena Uredbe (prečiščeno besedilo) določa naslednje:

3. člen (prevoz na delo in z dela)

(1) Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,18 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.

(2) Če je znesek, izračunan po prejšnjem odstavku za posamezni mesec nižji od 140,00 eurov, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pod pogoji iz prejšnjega odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 140 eurov mesečno.

(3) Mesto opravljanja dela po tej uredbi je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Običajno prebivališče po tej uredbi je prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče po tej uredbi le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela.

(4) Za določanje oddaljenosti v skladu s tem členom se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave.

(5) Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene in mu delodajalec za tako uporabo službenega vozila zagotovi tudi gorivo, se povračilo stroškov za prevoz na delo všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

 Zakon o delovnih razmerjih določa, da mora delodajalec povrniti stroške prihoda na delo, prav tako pa delodajalec ne sme izvajati diskriminacijo, skladno z določili6. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da mora delodajalec povrniti potne stroške vsem zaposlenim na način, da ne diskriminira zaposlenih, tudi ne na način, da mu morebiti izplača nižji znesek povračil, kot je to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (npr. zaradi obdavčitve). Prav tako to pomeni, da delodajalec ne sme različno izplačevati potne stroške, ki niso povezani z dejanskimi stroški prevoza na delo (npr. delavcu A, ki je oddaljen 5 km dnevno od delovišča izplača 140 EUR, delavcu B, ki je oddaljen  38 km od delovišča izplača 140 EUR).

……………….

 

V praksi se pojavljajo dileme, predvsem v naslednjih primerih:

 

1. Družba A ima sklenjene pogodbe z zaposlenci, po katerih pripada zaposlenim povračila stroškov prihoda na delo, skladno z določili Uredbe (pogodba o zaposlitvi torej napotuje glede pravice delavcev na uredbo). V kolikor je primeroma, zaposlena oseba A1 bila upravičena do povračil stroškov za 6 mesec v višini stroška javnega prevoza 100 EUR (in ima razdaljo do dela 10 km), bo delodajalec moral za 9 mesec povrniti stroške delavcu v višini 140 EUR, saj je tako določeno v pogodbi o zaposlitvi v povezavi s spremembo Uredbe. V podobnih primerih je mogoča rešitev s spremembo pogodb o zaposlitvi, sicer mora delodajalec plačevati višje stroške dela, kar pa davčna zakonodaja nesporno ne bi smela posegati. Uredbodajalec očitno ne razume problematike »dejanskega stanja«, saj morajo določeni delodajalci povrniti stroške (do določa ZDR-1) tudi zaradi nadur, večkratnega prihoda na delo v enem dnevu ipd.
2. Družba B ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z osebo B1, po kolektivni pogodbi pripada osebi B1 povračilo za prevoz na delo 180 EUR (npr. javni prevoz), oseba ima do zaposlitve priznanih 666,6 km (120 EUR v primeru 0,18 EUR/km). V tem primeru bo moralo podjetje plačati dajatve od razlike v višini 40 EUR (ker mora še naprej plačati javni prevoz v višini 180 EUR), kar pomeni, da bo delodajalec kršil pogodbena določila (saj bo delavec prejel manj povračil zaradi ustreznih davkov).
3. Družba C ima v pogodbi z zaposlenci določilo, da pripadajo stroški prevoza skladno z Uredbo. V dejanskih primerih pa bodo lahko zaposlenci, ki imajo oddaljenost do delodajalca različno, prejeli enake zneske povračil. Primeroma oseba C1 ima 277 km=50 EUR, oseba C2 ima 772 km = 139 EUR. Obe osebi bosta prejeli 140 EUR.

……………

 

Glede na opisano in prikazane primere (A,B,C), predlagamo, da uredbodajalec odpravi spremembo oz. jo dopolni na način, da spremeni besedno zvezo » v višini« v »do višine«.

Če je znesek, izračunan po prejšnjem odstavku za posamezni mesec nižji od 140,00 eurov, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja pod pogoji iz prejšnjega odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini  do višine 140 eurov mesečno.

Prav tako predlagamo, da doda stavek v 2. odstavku 3. člena Uredbe, ki glasi: Ne glede na določila prvega in tega odstavka, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo povračila dejanskih stroškov prevoza na delo, v kolikor ima delodajalec pogodbeno obveznost izplačati potne stroške, povezane s prihodkom na delo (npr. javni prevoz, stroški v zvezi s prihodom zaradi nadur ipd.) in so stroški višji od 140 EUR.

Primarno predlagamo, da se Uredba v celoti spremeni in sicer šele po širši javni razpravi. Če ima zakonodajalec namen določiti pavšal za stroške prevoza, je to smiselno urediti na način, da se sprememba ustrezno uredi v ustreznem zakonu.