Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.
