Pri oceni procesnega dejanskega stanja glede vročitve sodbe je Vrhovno sodišče ocenilo, da predlagatelj s svojimi navedbami in predloženo izjavo A. A. ni uspel izpodbiti pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s 142. členom ZPP (fikcija vročitve). Upravno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo poslalo na naslov, ki ga je predlagatelj sam navedel v tožbi in katerega spremembe ni javil, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Predlog vložen skoraj eno let od vročitve je prepozen.
Predlog za dopustitev revizije kljub svojemu obsegu in kar 15 zastavljenim vprašanjem tudi ne izpolnjuje zahtev iz 367. b člena ZPP.
Namesto kratke in jedrnate predstavitve pravnega problema, povezanega s posameznimi pravnimi vprašanji, predlagatelj obširno opisuje način poslovanja družbe in s tem (prikrito) nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni…
