Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.
