Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.
