Računi so z ozirom na zahteve, ki jih vsebuje 82. člen ZDDV-1, bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev, ter da identifikacija opravljenih storitev tudi na podlagi druge predložene dokumentacije ni možna. To pa pomeni, da je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljen tudi zaključek, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zaračunane storitve prevajanja dejansko opravljene, kar je osnovni pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, in da torej tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v obračunih.
