Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova.
