Tožnica je z družinsko fundacijo sklenila po lastnih zatrjevanjih posojilno pogodbo iz razloga financiranja investicije v družbo L., d. o. o, iz ugotovitev davčnega organa pa izhaja, da to ni bil dejanski namen posojila, saj je navedena družba tožnici sproti vračala kredit, kar v zadevi ni sporno, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica sredstev za investiranje ni potrebovala, kar pomeni, da ekonomska vsebina posojila ni ugotovljena. Tožnica je vsa sredstva, ki jih je tožnici vrnila družba L., d. o. o., porabila za lastno potrošnjo, kar ni sporno, in posojilo tudi ni vračala fundaciji, česar tožnica v postopku niti ne zatrjuje, vračilo posojila pa ne zatrjuje niti v tožbi. Tako poslovni namen posojilne pogodbe po OZ ni bil izpolnjen in je bil edini namen sklenjene posojilne pogodbe, tako kot pravilno ugotavljata oba davčna organa, izplačilo denarnih sredstev tožnici za lastno (osebno) potrebo in ne investiranje v podjetništvo, z namenom, da se tožnica izogne…
