Po vpogledu v tožnikove pogodbe, sklenjene s tujimi družbami, sodišče ugotavlja, da gre za tipske pogodbe z enako vsebino, ki se razlikujejo le po generalijah, pri tem pa, čeprav se s pogodbo potrjuje prejem vozil, ni razvidno, kdo poimensko je njihov prevzemnik, kakšno je stanje kilometrov in goriva. Tožnik po neprerekanih ugotovitvah o tem tudi ni vodil evidence niti dokumentacije o vračilu vozil, prav tako pa strankam ni zaračunaval nadaljnjih kilometrov, goriva. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi on in omenjene tuje družbe imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina teh pogodb, temveč so bile le-te sklenjene le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njimi učinkuje pogodba s takšno vsebino.
