V obravnavanem primeru gre za odmero dokončnega davka, ki se po določbah zakona (131.a in 312. člen ZDoh-2) ne všteva v letno davčno osnovo, kar po presoji sodišča pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se z njo, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. Glede nje pa tožnikom, udeležba v postopku, vključno z ustavno varovano pravico do izjave, ne bo omogočena v postopkih odmere dohodnine oziroma postopkih obnove odmere dohodnine.
