Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
