Tožnik se je v postopku skliceval na to, da je bil podizvajalec in da ne more predložiti zapisnikov o napakah gradnje na objektih, kjer je opravljal dela kot podizvajalec, zaradi česar se je skliceval na druge posredne dokaze, s katerimi je dokazoval škodo zaradi napak gradnje in posledično nastale odhodke. Davčni organ pa je pri svoji odločitvi izhajal zgolj iz dejstva, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani odhodki v skladu s SRS. Vendar pa, verodostojne knjigovodske listine niso edini način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja, saj ima davčni zavezanec za dokazovanje (obstoja) odhodka tudi možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi.
