Zakon v 2. alineji prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2 pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti oz. mešati z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji.
Drugostopenjski davčni organ je argumentiral, da je nepretrganost napotitve treba razumeti le kot napotitev, ko delodajalec delavca v tujino napoti za celotno njegovo delovno obveznost (kar sicer po naziranju drugostopenjskega organa ni nujno za polni delovni čas), in da se olajšava lahko priznava le, če delavec ne bi opravljal drugega dela v državi, iz katere je napoten. Samo zakonsko besedilo pogoja, da mora napoteni delavec celotno delovno obveznost opraviti v tujini in da ne sme opravljati drugega dela v državi, iz katere je…
