Admin Zdss P Staff asked 3 years ago
Tako lepo stvar kot je obdarovanje naša davčna zakonodaja lahko zagreni.
- Položaj obdarjencev žal v naši zakonodaji ni izenačen oz. ni zagotovljen njihov enak davčni položaj. Tako je darilo poslovnemu partnerju ali otroku delojemalca do 15 leta, (ki ga prejme v mesecu decembru) do višine 42 Eur, prosto obdavčitve. Pri delojemalcu pa je zgornja meja za neobdavčeno darilo 15 eur, ki ne sme biti redno oz. pogosto, pri čemer ta določba povzroča veliko nejasnosti. Menim, da bi moral biti delavec izenačen z zgornjima dvema in tudi njemu omogočeno neobdavčeno darilo do višine 42 Eur v mesecu decembru. Ko na vprašanje mojega klienta, koliko lahko neobdavčeno nagradi svojega delavca npr. za božično- novoletne praznike odgovorim 15 eur, me sprašuje, zakaj zakonodajalec meni, da je poslovni partner lahko v boljšem položaju kot njegovi zaposleni, katerim pozornost z njegove strani lahko bistveno več pomeni in jih motivira.
- Neizenačena so obdaritve tudi z vidika davka od dohodkov pravnih oseb. Darilo poslovnemu partnerju je davčni odhodek v višini 50%, po 1.1.2022 60%, darilo otroku pod že opisanimi pogoji pa je v celoti davčno priznan odhodek, za razliko od neobdavčljivega darila zaposlenemu do 15 eur, ki je v celoti izločen iz davčnih odhodkov.
- Še bolj zahtevna je obdavčitev ostalih bonitet oz. danih ugodnostih zaposlenim, kajti neobdavčene so le ugodnosti manjših vrednosti, ki se dajejo vsem zaposlenim pod enakimi pogoji npr.za zabavo, oddih,šport, rekreacijo. Tudi ta določba pušča pravno praznino oz. samovoljno tolmačenje, ki jih zasledimo v postopkih davčnega nadzora. Zahtevna je že definicija, kaj je običajno, po moji oceni je običajnost lahko odvisna od dejavnosti, finančne moči delodajalca. Npr. večja uspešna družba ima lahko za običajno z njenega zornega kota izvedbo dvodnevnega izleta, ki naj bi prispeval k povečanju motivacije zaposlenih in pripadnosti k družbi. Pri drugi družbi je lahko običajen abonma v gledališču, ker želi izboljšati kulturno življenje svojih zaposlenih. Pri obdavčevanju teh ugodnosti se srečujemo s pojasnili Furs v smislu, da tedaj ko ugodnosti ni mogoče povsem jasno pripisati posameznemu delavcu ni obdavčitve, ko pa iz kalkulacije stroškovnika ugodnosti lahko nesporno določimo višino, ki odpade na delavca in v primeru, da je višja od 15 eur, pa sledi obdavčitev. To spet pušča odprta vprašanja in prostor za samovoljno presojanje s strani davčnih inšpektorjev.
- Malo za šalo lahko rečemo, da vse kar zaužijemo kot hrano in pijačo, je brez obdavčitve. Če pa je znana karta gledališke predstave npr. 50 eur pa zaradi preseganja 15 eur sledi obdavčitev. V primeru, da najamemo dvorano za športne aktivnosti zaposlenih, ni obdavčitve, če pa vsakemu zaposlenemu plačamo fitnes mesečno karto npr. 30 eur pa sledi obdavčitev.
- To je povsem neprimeren pristop in razumevanje ugodnosti, ki bi jih bilo potrebno s strani zakonodajalca ponovno prevetriti. Da ne omenjam še administriranja oz. porabe časa za popis daril po obdarjencih in nelogičnosti, da se le izobraževanja s področja varovanja zdravja na delovnem mestu šteje kot neobdavčena boniteta, pri čemer obstaja vrsta aktivnosti, ki k varovanju bistveno bolj prispevajo, pa jih ne zasledimo med neobdavčenimi bonitetami. Torej če organiziramo izobraževanje v delovnem času, smo kriterij neobdavčene bonitete izpolnili. Če pa organiziramo pohod v hribe in presežemo 15 eur na zaposlenega pri plačilu nočitve v koči pa smo trčili ob problem. Mene vse to spominja na komedijo zmešnjav.
MIRJAM TRDAN, hvala za vaše odzive, kolegi