Admin Zdss P Staff asked 3 years ago
Številka: U-I-106/19-19, Up-190/17-22 Datum: 10. 3. 2022
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Maximiliana Indiharja, Ljutomer, ki ga zastopa Emil Svetec, odvetnik v Mariboru, na seji 10. marca 2022
odločilo:
- Peti odstavek 20. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se razveljavi, kolikor določa, da se na seznamu neplačnikov objavijo tudi podatki o fizičnih osebah, ki so dejanski lastniki pravne osebe, ki je objavljena na seznamu neplačnikov davkov, postale po tem, ko je pravna oseba že imela zapadle neplačane davčne obveznosti v smislu drugega odstavka 20. člena istega zakona.
- Sodba Upravnega sodišča št. II U 44/2015 z dne 18. 8. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Uvod
Republika Slovenija ima pristojnost, preko pristojnih organov, izvajati davčno zakonodajo. Zakonodajalec mora, pri materialno pravnih, kot tudi pri postopkovno-organizacijsko pravnih davčnih predpisih, upoštevati pravila, kot so zapisana v Ustavi Republike Slovenije.
V kolikor zakonodajalec, praviloma na predlog izvršilne veje oblasti oz. Ministrstva za finance, sprejema postopkovno davčno zakonodajo, je vezan na pravila iz Ustave Republike Slovenije.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sodbi U-I-106/19-19, Up-190/17-22 Datum: 10. 3. 2022 odločilo, da je zakonodajalec v povezavi z 20. členom zdavP-2, ko je sprejel navedeno pravno pravilo, kršil pravna pravila iz 38. člena naše ustave.
Prvi odstavek 38. člena Ustave določa (glej 13. točko odločbe), da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja,1 da se v prvem odstavku 38. člena Ustave kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Namen varstva osebnih podatkov je zagotoviti spoštovanje posebnega vidika človekove zasebnosti – t. i. informacijske zasebnosti. S tem ko Ustava to pravico posebej ureja, ji daje posebno mesto in pomen v siceršnjem varstvu zasebnosti posameznika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi. Ker izpodbijana ureditev določa prav to, je torej očitno, da uzakonja poseg v človekovo pravico do informacijske zasebnosti.
Zakaj je do odločitve prišlo, čeprav je Upravno sodišče (in tudi Vrhovno sodišče?) 20. člen razlagalo v duhu skladnosti z ustavo?
Upravno sodišče je tožbene navedbe (glej 2. točko ločenega mnenja predsednika Mateja Acceto), da peti odstavek 20. člena ZDavP-2 ni skladen z Ustavo, zavrnilo s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16, in OdlUS XXI, 23), v kateri je to presojalo ustavnost prvega, sedmega in osmega odstavka 20. člena ZDavP-2 in odločilo, da te določbe niso v neskladju z Ustavo. Po mnenju Upravnega sodišča ta odločitev vpliva tudi na odločitev v obravnavnem primeru, saj naj bi šlo pri petem in sedmem odstavku navedenega člena za primerljiv zakonski dejanski stan v obsegu, ki se nanaša na objavo osebnih podatkov. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo kot nedovoljeno, ker je presodilo, da pritožnik ni izkazal zakonskih pogojev za njeno dovoljenost.
Katera vprašanja (v zvezi z 20. členom ZDavP-2) Ustavno sodišče še vedno ni razrešilo?
Koristi izpodbijanega ukrepa (glej 21. točka ločenega mnenja predsednika Mateja Accet) so v pomembnem obsegu odvisne od okoliščine, ali je pravna oseba objektivno sposobna poravnati svoj davčni dolg. Če ga je, bo ukrep vsekakor lahko učinkovito silil dejanske lastnike pravne osebe v to, da poskrbijo, da bo pravna oseba svoj davčni dolg čim prej in v celoti poravnala. Vendar po drugi strani ni mogoče spregledati, da bo v takih primerih praviloma uspešna tudi prisilna izterjava davčnega dolga, ki se mora začeti, čim davek ni plačan v predpisanih rokih. Koristi ukrepa bodo torej predvsem v hitrosti priliva zneskov iz naslova davkov v proračun in ne v višini prilivov. Če pravna oseba ni sposobna poplačati davčnega dolga, so pozitivni učinki izpodbijanega ukrepa vprašljivi tako v časovnem kot zneskovnem pogledu. V primerih, ko je zoper pravno osebo začet stečajni postopek,9 pa je spodbujanje dejanskih lastnikov takih pravnih oseb, da zagotovijo pravočasno in pravilno plačilo davkov, praviloma obsojeno na neuspeh. Koristi, ki jih izpodbijani ukrep prinaša zaradi svojih generalnopreventivnih učinkov (na posameznike), so nedoločne in nejasne. Ureditev, ki posameznikom grozi z avtomatično javno objavo njihovih osebnih podatkov, če bodo postali dejanski lastnik pravne osebe, ki je na seznamu neplačnikov davkov,10 te predvsem odvrača od pridobivanja poslovnih deležev v takih pravnih osebah, ta učinek pa ne prispeva k ustavno dopustnemu cilju, ki ga ukrep zasleduje.
Kako naprej na področju zasebnosti v davčnih postopkih?
Po mnenju avtorja tega prispevka je jasno, da ima država pravico izvajati »učinkovito« svojo pristojnost na področju pobiranje javnih dajatev. Prav tako je jasno, da mora država, ko sprejema pravna pravila, upoštevati omejitve, ki so zapisana v Ustavi Republike Slovenije in drugih aktih EU (npr. Listina EU o temeljnih pravicah).
Zakonodajalec bo moral, če bi želel resnično uskladiti našo postopkovno in organizacijsko-davčno zakonodajo, vsa pravila, kjer se že »iz avijona« vidi, da neupravičeno odstopamo od ureditev v t.i. jedrni Evropi (dejansko pa za vse prebivalce EU, veljajo pravila iz LEUTP).
Avtor tega prispevka je izvedel analizo vseh odstopanj in jih je objavil tudi na spletni strani ZDSS. Kliknite tukaj.
Že v letu 2020 je bilo s strani avtorja Ministrstvu za finance predlagana sprememba naslednjo dopolnitev 20. člena ZDavP-2, s katero bi zagotovili vsaj to, da bi objavili na sramotilni steber osebe, kjer se je postopek pravnomočno zaključil (US,žal, v odločbi sploh ni presojalo vseh »težav« spornega člena). Avtor je predlagal (minister pa predloga ni sprejel), da se doda 10. odstavek z naslednjimi besedami (predlog sprememb):
(10) Ne glede na določila tega zakona, davčni organ ne sme objaviti podatkov po tem členu oz. zakonu v primerih, ko in če poteka spor o zadevi pred sodišči, vključno z Ustavnim sodiščem R Slovenije ali Sodiščem EU. Davčni organ tudi ne sme objavljati zadev, za katere davčni svet oceni, da lahko privedejo do odprave odločb zaradi morebitne zmotne uporabematerialnega prava ali hujših kršitev pravil postopka.
Na področju varovanja pravic strank do zasebnosti v davčnih zadevah, imamo precej dela. Začeti bo potrebno presojati tudi ali bi ukrep FURS (37. člen ZDavP-2), ko prejema vse naše transakcije s strani slovenskih bank, dejansko prestal t.i. test sorazmernosti.
Prav tako sem predlagal, da se področje varovanje zasebnosti uredi, po vzoru iz Nemčije (glej predlog dopolnitve novega poglavja v ZDavP-2).
Na področju 20. člena ZDavP-2, kjer pa Ustavno sodišče ni jasno določilo okvire, pa bo potrebno nadaljevati boj »za pravice«. Objava dolžnikov, čeprav dolg še ni pravnomočno ugotovljen, zagotovo (mnenje avtorja, zavedajoč se, da mora o dejstvu odločati US) ne more prestati testa sorazmernosti.
Odločba je sramežljivo načela vprašanje nesorazmenega posega v zasebnost v davčnih postopkih. Čaka pa nas, še veliko dela.
Mag. Franc Derganc, davčni svetovalec ZDSS