Derganc ggftax Staff asked 3 years ago
Kaj je davčni sistem in zakaj je pomembno razumeti »celotno sliko«?
V splošni javnosti je mogoče zaslediti prevladujoče mnenje, da se je Slovenija »rodila«, praktično včeraj. In da pred tem ni bilo ničesar, kar bi bilo smiselno ali potrebno preučevati. Žal (ali k sreči) temu ni tako. Zgodovina nas spremlja na vsakem koraku. Tudi na davčnem.
Če govorimo o davčnem sistemu in seveda o področjih, s katerimi se v tujini veliko ukvarjajo (raziskovanje davčne kulture, sive ekonomije itd.), potem moramo ugotoviti, da je metoda raziskovanja, ki ignorira zgodovino, enostavno napačna. Tudi na davčnem področju.
Kjer lahko ugotovimo, da pobiramo davke po postopkih iz prejšnjega sistema (brez varovalk, ki bi prisilile administracijo, da upošteva pravice plačnikov davkov, kot veljajo v Avstriji ali Nemčiji) in z logiko delovanja davčne administracije v prejšnjem sistemu (ni politike do davčnih svetovalcev, računovodij, ni uvedenih standardov za delo FURS, ki bi zagotovile udejanjanje pravic plačnikov davkov, ni sistema izboljšav v procesih FURS…).
Nastajanje davčne zakonodaje poteka po ne transparentnih postopkih, brez izvedenih primerjalnih analiz, posledično pa se ukvarjamo zgolj z gašenjem požara, brez postopkov, ki bi zagotovile, da zakorakamo v t.i pošten davčni sistem.
Če poskušamo narediti hitro analizo našega davčnega sistema, potem lahko ugotovimo, da tako levi, kot desni (vključno z davčno stroko, z izjemo naporov ZDSS) enostavno živimo skupaj – v preteklosti. In varujemo svoje vrtičke, čeprav jih prenekateri sploh nimajo.
Država, ki želi pošteno in spoštljivo obdavčevati svoje »plačnike«, mora enostavno upoštevati temeljna načela t.i. poštenega davčnega sistema, ki ga je začrtal že Adam Smith. Sodobne demokracije so temelje g. Smitha zgolj zgolj nekoliko operacionalizirala (integriteta državnih organov, promocija prostovoljne davčne privolitve in zavedanje davčne administracije, da pri pobiranju davkov ne pretirava s posegi v zasebnost) oziroma so temelji zgolj posodobljeni in prilagojeni razvoju družbe in še posebej tehnologije. Ko si cesar, potrebuješ pač manj »prijaznosti« do podložnikov. Zato so v demokraciji uvedli izraz »prostovoljna davčna privolitev«, kjer so zapakirani sodobni pristopi t.i. servisno orientirane davčne administracije, ki iskreno varuje pravice plačnikov davkov. Tudi ali predvsem do zasebnosti.
Po domače. Sodobne države, ki imajo enake ustavno-pravno temelje, kot jih določa tudi Ustava Republike Slovenije (enakost, upoštevanje načel davčnega postopka, pravica do zasebnosti itd.), pobirajo davke s »tresočo« roko, saj je jasno, da država, ko in če pobira davke od plačnikov davkov, dejansko posega v njihovo zasebno lastnino.
In če nekdo (»država« ali lokalna samouprava), na podlagi zakona jemlje lastnino posamezniku, mora slednje izvajati ustavno-pravno skladno, sicer pride do t.i. upravičenega odpora do plačevanja davkov.
Če davke pobiramo »neenakopravno«, če eni plačujejo neupravičeno manj, kot »vsi ostali«, potem je jasno, da ne moremo govoriti o poštenem davčnem sistemu. Kjer se davki pobirajo ustavno-pravno pravilno, kar zajema tako t.i. postopkovno (davčni postopek), kot tudi materialno pravno davčno pravičnost (npr. dohodnina).
Navedena izhodišča bi morala biti temelj za preučevanje sleherne davčne spremembe pri nas, seveda pa je potrebno iskreno analizirati tudi nelogičnih rešitve v našem davčnem sitemu, ki pa žal, izhajajo iz prejšnjega sistema. In seveda niso skladne (mnenje avtorja) z našo ustavo.
Zato, da pridemo do EU-primerljivih rešitev na področju pobiranja davkov, pa je seveda potrebno preučiti tudi zgodovino pobiranja davkov pri nas.
Rezultati oz. analiza davčnega sistema do 90-tih in po 90-tem letu namreč pokaže, da pobiramo davke po postopkih, ki, po oceni avtorja tega sestavka, niso skladni s trenutno ustavo v najmanj 2 skupinah javnih dajatev. Na področju glavnih javnih dajatev (ki polnijo državni proračun) pa lahko jasno podčrtamo, da slovenski plačnik davkov ne prejema enakih storitev pri pobiranju davkov, kot jih je deležen nemški ali avstrijski. In to je dokaz, da pri nas ne moremo govoriti o poštenem davčnem sistemu, predvsem z vidika t.i. postopkovne pravičnosti. Poglejmo kratko analizo naše davčne stvarnosti.
Ali pri nas pobiramo davke ustavno-pravno skladno? Povedano drugače, če bomo pobirali davke, jih pobirajmo vsaj spoštljivo do plačnikov davkov!
Če bi odgovorili na zgornje vprašanje zgolj z odgovorom DA ali NE, potem bi morali, žal, izbrati opcijo NE. Kje so glavne ovire, da bi slovenska država lahko ocenila svoj sistem pobiranja davkov za t.i. ustavno-pravno pravilno?
Štiri vrste javnih dajatev in samo en skrbnik za eno področje. Kdo pa je odgovoren, za ustavno-pravno pravilno pobiranje dajatev v primeru lokalnih davkov, dajatev za javne gospodarske službe in prispevke ?
V Sloveniji plačujejo davke različni subjekti oz. t.i. plačniki davkov oz. javnih dajatev, ki pa jih lahko razdelimo na (področja):
- davke,
- prispevke,
- javne dajatve v povezavi s t.i. javnimi gospodarskimi službami (dajatve na položnice za vodo, elektriko, ceste itd.) ter
- dajatve, ki jih pobira t.i. lokalna samouprava (lokalni davki).
Če in ko analiziramo pravice plačnikov davkov z vidika vseh štirih vrst javnih dajatev (ali obstaja register plačnikov davkov za vse štiri vrste dajatev, ali imamo možnosti oprostitev, odloga itd.), lahko ugotovimo, da Slovenija sploh nima urejenih vseh davčnih inštitutov pri pobiranju lokalnih davkov in dajatev v povezavi s t.i. javnimi gospodarskimi službami.
Nimamo torej zakona, ki bi uredil vse inštitute (subjekt, osnova, stopnja, olajšave, oprostitve ….), ki določajo dajatve oz. postopek pobiranja in urejanja pravic v zvezi z navedenima dajatvama. Posledice neurejenega področja so vidne v težavah strank, ki ne morejo preveriti zakonitost delovanja države (enakost pred zakonom….), ko »pobira« lokalne davke (saj občine nimajo urejenih niti registrov – kdo je zavezanec za davke), prav tako pa stranke ne morejo ustrezno vlagati vloge za morebitna znižanja in oprostitve dajatev.
Na področju javnih gospodarskih služb zakonodajalec ni uredil postopkov, ki bi omogočili strankam, da zahtevajo znižanja dajatev na elektriko vodo itd. (t.i. socialna koherentnost). v primeru ko in če ne zmorejo plačevati stroškov v povezavi s stanovanji. Ki pa je seveda ustavno-pravno varovana kategorija. Žal, samo na papirju, saj država ni uredila možnosti znižanja in oprostitev navedenih javnih dajatev, posledice pa so vidne v t.i. energetski revščini.
Na področju prispevkov lahko ugotovimo, da je področje, z vidika pravic strank, urejena bolje, kot to velja za navedeni področji lokalnih in javno-gospodarskih dajatev. Navedeno področje pa je vprašljivo urejeno predvsem na področju večkratnih plačil socialnih prispevkov (če si zavarovan na podlagi zaposlitve, plačuješ prispevke tudi če napišeš avtorski honorar, hkrati pa za navedeno plačilo ne prejmeš nobene storitve….) ter na področju problematike t.i. socialne kapice, saj je jasno, da obstajajo tudi meje »solidarnosti«. In kje je ta meja? Po oceni pisca je potrebno mejo še ugotoviti, manjkajoče vire pa poiskati v drugih davčnih virih.
SKLEP: Republik Slovenija pobira 4 vrste javnih dajatev (kar dopušča tudi Ustava RS), nimamo pa urejenega postopka pobiranja javnih dajatev za vse vrste dajatev, ki bi omogočili varovanje pravic plačnikov davkov, kot ga predvidevajo KODEKSI ZA VAROVANJE PRAVIC PLAČNIKOV DAVKOV, ki ga je predlagala v sprejem članicam EU tudi KOMISIJA EU, že v letu 2014.
PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV NISO USTREZNO UREJENE – niti na področju davkov, ki polnijo državni proračun
Glede na to, da smo ugotovili, da država ni uredila niti temeljev za t.i. pošten davčni sistem (nimamo registrov plačnikov davkov pri 2 javnih dajatvah), si oglejmo kako so urejene pravice plačnikov davkov pri nas (glede na urejene demokracije) pri pobiranju javnih dajatev, ki polnijo državni proračun (DDV, dohodnina itd).
Popolnoma jasno je, da bomo davke plačevali še zelo dolgo in da so davki namenjeni financiranju skupnih zadev na področju šolstva, zdravstva in drugih javnih storitev.
To pomeni tudi, da bo potrebno pobirati dajatve od tistih, ki imajo srečo, da davke tudi plačujejo, saj je že naše Ustavno sodišče povedalo, da gre pri plačevanju javnih dajatev za sorazmerni in upravičeni poseg države v lastnino posameznika (beri plačnika davkov).
Navedeni dejstvi (da davki bodo in da davek predstavlja poseg v lastnino posameznika) veljata v vseh urejenih demokracijah, kjer pa so se že naučili, da je potrebno s plačniki davkov ravnati izredno spoštljivo. Sicer pride do t.i. upravičenega upora pri plačevanju davkov. In kdaj se to zgodi?
Po mednarodni raziskavi prof. Schneiderja, ki preučuje sivo ekonomijo, lahko ugotovimo, da plačniki davkov ne želijo plačevati davke predvsem takrat, ko se država, preko korupcije (govorimo o t.i. integritetnem delovanju državnih organov), negospodarno obnaša do njihove lastnine, ki je bila preko davčnih postopkov, nakazana v javne proračune.
Zanimiva je tudi ugotovitev iz ŠVICE, ki je dokazala, da ukrepi davčne administracije vplivajo na prostovoljno davčno privolitev manj, kot t.i. neposredna demokracija. V kantonih z več referendumov imajo manj sive ekonomije.
Raziskave v Kanadi so pokazale (v 70-letnem obdobju), da je del t.i. poštenega davčnega sistema (poleg integritete državnih organov) še storitveno-orientirana davčna administracija, ki upošteva KODEKS PRAVIC PLAČNIKOV DAVKOV in ga tudi izvaja ter zavedanje države, da pri pobiranju davkov ne bo nesorazmerno posegala v zasebnost posameznika. In kako razmišlja slovenska davčna administracija oz. državna uprava?
ANALIZA po davčnih inštitutih ter trajanja postopkov do pravnomočnosti odločitev (predvsem v davčnih nadzorih) pokaže, da SLOVENIJA sploh nima realnih inštrumentov, ki bi omogočila:
- integritetno delovanje državnih organov (ni npr. obrnjenega dokaznega bremena v primeru suma korupcije, dejansko izvajanje ETIČNEGA KODEKS ADELAVCEV FURS, nimamo standardov, ki bi davčno administracijo prisililo, da resnično udejanja pravice strank itd.), da
- nimamo inštrumentov, ki bi omogočilo dejansko udejanjanje pravic plačnikov davkov in
- da država nesorazmerno posega v zasebnost posameznika v postopkih obdavčenja (na pravico čaka plačnik davkov tudi 10 let…..).
KAKO NAPREJ?
Avtor tega prispevka predlaga, da se o davkih začnemo pogovarjati spoštljivo, predvsem do tistih, ki davke plačujejo. Zagotovo to pomeni, da morajo davčne spremembe biti sprejete s konsenzom plačnikov davkov, saj je jasno, da kurativa (pretirana uporaba sile v davčnih nadzorih…) ne prinese rezultatov.
Na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na t.i. nezakonito pobiranje davkov s strani države na področju prirasta premoženja in lastnih deležev, kjer je država neupravičeno pobrala v zadnjih 3 letih preko 100 mio EUR davkov. Zakaj? Ker lahko. Ker nimamo varovalk in realnih inštrumentov, ki bi preprečili nezakonito ravnanje FURS!
V pogojih, ko naša ustav prepoveduje odločanje ljudstva na referendumih o davkih (to štejem kot veliko napako), je zato nujno potrebno sprejeti pravna pravila, ki bodo onemogočila t.i. lobistično sprejemanje davčne zakonodaje in pretirano ter nesorazmerno uporabe sile davčne administracije. Prav gotovo je potrebno tudi opraviti ureditev, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve.
Ker je v določenih sektorjih siva ekonomija prevladujoča (gradbeništvo, gostinstvo – to velja na področjih, kjer gre za plačila z gotovino in v obodbju COVID ukrepov) in država ne poskrbi, da bi se nelojalna konkurenca prenehala, je potrebno vzpostaviti tudi SODELOVANJE MED PODJETJI in DRŽAVO po vzoru skandinavskih držav, kjer gospodarska združenja (pri nas zbornice) zahtevajo (preko protokolov poročanja o težavah na terenu) od države, da eliminira davčno-nelojalno konkurenco.
Če pa ustanovimo VARUHA ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV, po vzoru KANADE (+dodatna funkcija, da ureja tudi sklope lokalnih dajatev in javnih gospodarskih služb) pa lahko v roku 12 mesecev po uveljavitvi VARUHA začnemo urejati področje na način:
- da bo sleherni podjetnik imel realni inštrument, da se preveri ali FURS pobira davke zakonito oz. skladno s KODEKSOM ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV (ki bi veljal za vse 4 sklope javnih dajatev). Plačniki davkov so namreč, tudi pri nas, v pretežni meri podjetja. Glej tabelo, kdo dejansko plačuje javne dajatve pri nas.
- Da bo državljan lahko, preko POBUDE Varuha za pravice plačnikov davkov, lahko dobil hitro pot do USTAVNEGA SODIŠČA, ki bo preverilo davčno zakonodajo (tudi že trenutno veljavno), predvsem pa bo preventivno preprečilo sprejem t.i. lobistične davčne zakonodaje (ki rešujejo zgolj parcialne interese),
- da bo državljan SLOVENIJE, v bližnji prihodnosti lahko vedel, da so davki pobrani od vseh in to skladno s temeljnimi ustavnimi načeli (uvedba lokalnih davčnih registrov, zagotovitev pritožbenih postopkov zoper osnovo, stopnjo ipd. v zvezi z lokalnimi dajatvami itd.),
- da bo FURS in gospodarske zbornice naredil program dela, po katerem bodo same dejavnosti povedale, kje je problem, država pa ga mora rešiti (npr. OZ iz Posavja, bo povedala kateri podjetnik deluje nelojalno, FURS to preveri in na tej podlagi sanira nelojalno konkurenco – to je model iz ŠVEDSKE),
- da uvedeno STANDARDE ZA DAVČNO SVETOVANJE (urejajo t.i. etično davčno svetovanje in preprečujejo pranje denarja), ki ga bodo morali upoštevati vsi odvetniki, notarji, računovodje in davčni svetovalci, po vzoru PCRT standardov iz Združenega kraljestva,
- da uvedeno STANDARDE ZA DELO FURS, ki bi določili način udejanjanja pravic plačnikov davkov, predvsem pravice do informiranja. FURS poroča o delu na področju standardov v Državnem Zboru RS, kar zagotavlja dejansko transparentno delo in izboljšave davčnih postopkov. Preučiti je potrebno reformo II. stopnje, po vzoru GRČIJE, ki je uvedla t.i. kvazi sodni postopek, kjer se odločitve organa II. stopnje javno objavljajo.
SKLEP: Uvedba VARUHA ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV, ki bo pristojen za varovanje SPLOŠNIH in OSEBNIH pravic v 4 sklopih javnih dajatev pri nas nujna, če želimo plačnikom davkov pri nas zagotoviti, da bo v bližnji prihodnosti naš davčni sistem podoben avstrijskemu, kjer velja, da država pobira davke na SPOŠTLJIV NAČIN (ustavno-pravno skladno).
ZA KONEC – testirajmo kako bi lahko uredili Zakon o dohodnini, ki bi bil ustavno-pravno skladen in hkrati ne bi pretirano posegali v proračunske prilive, ki so nujno potrebni za plačevanje javnih storitev
V kolikor bi bili uvedeni zgoraj predlagani ukrepi že v času pisanja tega sestavka, in bi imeli na mizi predlog sprememb Zakona o dohodnini, kot izhaja iz predloga, ki ga trenutno obravnava Državni zbor RS, potem lahko ugotovimo, da navedenega predloga, verjetno ne bi bilo na »mizi« v Državnem zboru.
Oz. bi lahko ugotovili, da bi Varuh za pravice plačnikov davkov uporabil svojo pristojnost (dolžnost) in bi »povprašal Ustavno sodišče«, ali meni, da je predlagana rešitev skladna z Ustavo R Slovenije, predvsem z določbo, ki določa t.i. enakost pred zakonom ter obveznost države, da ima izravnan proračun.
Seveda bi Ustavno sodišče povedalo tudi (to bi si upal napovedati), da država nima pravice pobirati davkov od dohodkov, ki so namenjeni zgolj za preživetje (po vzoru Ustavnega sodišča ZR Nemčije). Verjetno bi tudi zapisalo, da nesorazmerno razlikovanje med plačniki davkov, v kolikor ni upravičenih razlogov, ni dopustno (to je že povedalo).
Obstajajo torej določila USTAVE, ki omejujejo pristojnost do obdavčitve (….right to „tax“ is not „unlimited“), saj je potrebno USTAVO razlagati v duhu sorazmernosti.
Naštejmo ključna pravila Ustave RS v povezavi z obdavčenjem, kjer je sodišče že presojalo kršitve pravic plačnikov davkov:
1.Enakost pred zakonom – 14. člen Ustave
2.Enako varstvo pravic – 22. člen Ustave
3.Pravica do sodnega varstva – 23. člen Ustave
4.Pravica do zasebne lastnine in dedovanja – 33. člen Ustave
5.Prepoved povratne veljave pravnih aktov – 155. člen Ustave
Kateri so še drugi členi URS oz. zakonov, ki določajo naš davčni sitem?
Temelj za “zlato fiskalno pravilo v 148.člen (proračun) določa naslednje:
-
- Vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države.
- Prihodki in izdatki proračunov države morajo biti srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, ali pa morajo prihodki presegati izdatke. Od tega načela se lahko začasno odstopi samo v izjemnih okoliščinah za državo.
- Z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, se določijo način in časovni okvir izvajanja načela iz prejšnjega odstavka, merila za določitev izjemnih okoliščin in način ravnanja ob njihovem nastopu.
- Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.
Ustava R Slovenije določa, da lahko država pobira davke, ki so določeni kot sorazmerni poseg v lastnino (Glej sodbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17) posameznika.
Ustava R Slovenije v 147. členu določa, da država z ZAKONOM predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalna skupnost lahko predpisuje davke in druge dajatve ob pogoju, ki jih določata ustava in zakon.
V 50. členu Ustava določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
V 51. členu Ustava RS določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
V 53. členu Zakona o lokalni samoupravi je določeno, da se občine financirajo iz naslednjih davčnih virov: davek od premoženja, davek na dediščine in darila, davek na dobitke od iger na srečo, davek na promet nepremičnin, drugi davki, določeni z zakonom.
V 6. členu Zakona o financiranju občin je določeno, da predstavljajo vir za financiranje občin tudi: davka na vodna plovila, davka na dobitke od klasičnih iger na srečo in drugega davka, če je tako določeno z zakonom, ki davek ureja ter 54% dohodnine ter od drugih lastnih virov (globe, takse, koncesijske dajatve, plačila za storitve itd.).
V 2. členu Zakona o gospodarskih javnih službah je določeno, da se gospodarske javne službe določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture.
Skladno z določilom 14. člena navedenega zakona mora Republika ali lokalna skupnost ustanoviti TELESA za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljeno iz njenih predstavnikov.
Kje je težava z našim Zakonom o dohodnini, kot izhaja iz predloga, ki je na mizi v DŽRAVNEM ZBORU?
Osebno ocenjujem, da predlog, za razliko od ureditve v preteklosti, nima odgovorov na vprašanje, ali si znižanja davčnih prilivov v delu ureditve, ki ne ureja t.i. minimalnih dohodkov, sploh lahko »privoščimo«.
Predlagatelj ni ponudil izračunov, ki bi “dokazali”, da predlagana rešitev ne bo posegla v t.i. zlato fiskalno pravilo. Nimamo torej izračunov oz. analiz (v primeru znižanja davka od najemnin), ki bi dokazale, da je vir dohodnine (najemnine) upravičeno deležen ugodnosti, glede na druge vire itd. (neupravičeno drugačna obravnava vira ali subjekta glede na primerljive situacije….)
Ustavno sodišče bi verjetno moralo tehtati ustreznost rešitve, z vidika dveh (najmanj) pravil iz USTAVE in sicer pravice do t.i. dolgoročno uravnoteženega poslovanja države in financiranja javnih zadev ter na drugi strani veliko znižanje na račun določenih skupin plačnikov davkov (cedularnost obdavčitve za določene plačnike, brez ustreznih izračunov, pojasnil, razlogov itd.).
Sodišče bi verjetno moralo odpreti tudi vprašanje, ali je določena cedularnost ustrezna rešitev, če zakonodajalec nesorazmerno priviligira (z nižjo stopnjo za določene statuse plačnikov) zgolj določene vire ali celo določene skupine plačnikov.
Predlagane rešitve na področju znižanja dohodnine za najnižje dohodke pa predstavlja rešitev, ki bi izključila iz obdavčitve t.i. najnižjih plač, kar je po mnenju avtorja prispevka, skladno s temeljnimi načeli t.i. poštenega davčnega sistema, ki prepoveduje pobiranje davkov od oseb, ki dosegajo zgolj dohodke, namenjene za financiranje t.i. eksistenčnega minimuma. Seveda pa je mogoče neustavnost obdavčitve najnižjih plač, rešiti tudi drugače.
Slovenija tudi nima ustreznih postopkov za izračun t.i. eksistenčnega minimuma, zato je potrebno navedeno področje urediti po vzoru Nemčije, kjer periodično izračunavajo t.i. neobdavčljivi dohodek, ki je namenjen zgolj preživetju.
Ustavno sodišče bi moralo (oz. bi bilo potrebno), ko bi tehtalo ustreznost obdavčitve dohodkov, odpreti tudi druga vprašanja – npr. ustreznost olajšav za otroke preko deleža v dohodkih plačnika davkov. Zaradi navedene ureditve imajo otroci bogatejših staršev višje davčne ugodnosti in s tem razpoložljiv dohodek. Povedano drugače, naš sistem nagrajuje višje plače preko sistema splošne olajšave ter tudi drugih olajšav (npr. za otroke). Mogoče bi bila »pravičnejša« rešitev, če bi olajšave za otroke izvedli po načelu absolutnih zneskov in od zneskov, ki se izračunajo v odstotku od plače oz. osnove.
Če bi pri nas uvedli sisteme nadzora, nad delovanjem davčnega sistema (VARUH ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV, ki bi bdel nad t.i .splošnimi pravicami….), bi zagotovo predlagatelj moral poiskati tudi druge možnosti za reševanje določenega problema (obdavčitev nizkih dohodkov). In v tem primeru bi lahko našel tudi rešitev v DAVČNEM KREDITU, ki ravno tako omogoča neobdavčitev nizkih dohodkov, kar pa ne bi vplivalo na olajšave pri t.i. višjih dohodkih, kar bi imelo za posledico, da bi uredili neustavno stanje (obdavčitev nizkih dohodkov), hkrati pa ne bi povzročili novo “neustavno stanje” (če bi sodišče ugotovilo, da uravnoteženje javnih financ je varovana pravica….).
Kako bi lahko deloval davčni kredit na način, da najnižji dohodki ne bi bili obdavčeni?
Sistem davčnega kredita omogoča, da se trenutni sistem obdavčitve ne spreminja (z vidika plačnikov davkov, ki predlagajo obračune). Država pa bi osebam z najnižjimi dohodki (npr. 12.000 EUR BRUTO dohodkov po vseh virih dohodnine) vrnila plačane akontacije dohodnine v roku 60 dni po koncu koledarskega leta.
Povedano drugače, bi z rešitvijo DAVČNI KREDIT razbremenili zgolj osebe z najnižjimi dohodki (v to skupino bi bilo smiselno vključiti tudi t.i. prekerne SPP-je normirance, ki ne dosegajo dovoljšnih prihodkov). Seveda pa s predlagano rešitvijo ne bi posegali v višanje neto izplačil za najbogatejše oz. za osebe, ki imajo srečo, da dosegajo visoke dohodke (npr. 20.000 EUR mesečno za delo v javnem zdravstvenem zavodu, visoke plače v javnih gospodarskih službah …)
SKLEP: Če bi uvedli ukrepe, ki bi zgotavljali, da bomo začeli graditi pošten davčni sistem (3 stebri ….), potem lahko ugotovimo, da bi moral predlagatelj sprememb davčne zakonodaje (npr. ureditev obdavčitve najnižjih dohodkov), svoj predlog bolje utemeljiti ter že preventivno stehtati vsa ustavno davčno-pravna vprašanja, ki se morajo preučiti pri sleherni materialno-pravni davčni spremembi. Tudi vprašanje t.i. zlatega fiskalnega pravila.
Predvsem pa bi moral predlagatelj “pogledati v tujino”, kako temu (obdavčitev najnižjih dohodkov) “strežejo tam, v urejenih demokracijah. Kjer poznajo inštitut- davčni kredit, s katerim je mogoče oprostil plačilo dohodnine za plačnike davkov z najnižjimi dohodke. Povedano drugače, bi davčni kredit ustrezneje rešil navedeno težavo našega sistema (splošna olajšava dejansko zniža davčno breme bogatejšem bolj), hkrati pa ne bi pretirano posegel v načelo uravnoteženosti državnega proračuna.
Če pa bi že imeli VARUHA ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV pa bi lahko preko njegove pobude hitreje prišli do ustavno-pravno pravilnejše rešitve. Toda varuha nimamo. Ne moremo niti odločati o dohodnini na naknadnem referendumu,.
Kaj nam ostane? Mogoče zgolj poziv zakonodajalcu, da naj ravna s plačniki davkov spoštlivejše. In prošnja, da naj predlogi davčnih zakonov temeljijo vsaj na analizah, ki bi omogočile iskanja ustavno-pravno najboljših rešitev.
Povedano drugače. Pošten davčni sistem se lahko gradi zgolj v primeru sprejetega konsenza, da želimo plačevati davke, skladno z USTAVO RS. In da se davčni zakoni sprejemajo šele na podlagi temeljitih analiz dejanskega stanja.
Spremembe so torej mogoče, če iskreno naredimo analizo potreb in študijo izvedljivosti tako za materialno pravno področje, kot tudi, ali predvsem, za področje postopka in organizacije delovanja davčne administracije pri nas. Brez temeljev, verjetno davčnih počitnic v davčni hiši na sončni strani ALP, ne bo.
Da. Z davčnim kreditom bi verjetno dobili boljšo rešitev. Za tiste, ki dosegajo najnižje dohodke. Mogoče pa to, da se ukine davčna obremenitev za najnižje dohodke, sploh ni glavni namen obravnavane spremembe zakona o dohodnini. Bojim se, da se v tem delu, ne motim.
mag. Franc Derganc
TAX FORUM BLOG: Stališče avtorja ni nujno tudi stališče ZDSS oziroma je v celoti avtorstvo davčnega strokovnjaka, ki samostojno objavlja v davčnem blogu.