O davkih in zgodovini davkov – malo šaljivo

Pravice plačnikov davkov v Sloveniji – ko bi uvedli Kodeks pravic – 1 .del

Astrofizika, pardon, davki za vse, ki se jim mudi ali zakaj je v davčnem sistemu precej nelogičnosti …….Mogoče odgovor leži v zgodovini…. 

Za uvod »en vic«, o davkih. Nekaj tednov po branju Svetega pisma – psalm 51: 2-4 (poznavanje mojih skritih skrivnosti) in psalma 52: 3-4 (laži in prevara) je moški na FURS napisal naslednje pismo: „Po študiju Svetega pisma nisem mogel spati, saj sem vedel, da sem goljufal pri dohodnini. Ponižno sem naredil samoobdavčitev, ter plačal 150 EUR na Vaš račun. Če še vedno ne bom mogel spati, Vam pošljem – še ostalo. \”

Nauk: SERVIS (beri »davčni organ«), ki pomaga DRŽAVI pobirati davke, bo verjetno še dolgo potreben, saj nihče si enostavno ne more pomagati, da bi prostovoljno podaril denar državi, ki ga, praviloma, razočara.

Na začetku je bila mala pikica. Sledil je veliki pok. Nato smo dobili fotone, male delce in antidelce, kvarte, leptone, bozone, počasi pa so se delci združili in ……..nastala je zemlja. Že zelo kmalu pa so se na zemlji začeli plaziti plazilci in opičnjaki, ki so se prilagodili do te mere, da so začeli urejati skupne zadeve v svojem plemenu.

Do davkov pa pridemo takoj, ko se pojavi potreba za plačevanje potreb vladarjev, ki so bili na začetku, seveda poslani od samega boga. Ni moj namen govoriti o zgodovini, prav pa je, da v njo malo pobrskamo.

Davki so namreč vedno bili samo sredstvo za plačevanje potreb Vladarjev. Prav je, da razumemo pojem, saj nam bo lažje razumeti odpor, ki ga običajni ljudje, še danes čutijo, ob navedbi tega zanimivega pojava, še posebej v državah, kjer ljudje niso svobodni oz. ne čutijo svojih Ustav v smeri, da gre za dokument, ki jim že v prvih členi običajno pove, da so dejansko svobodni in da lahko posledično na demokratični način, vedno in o vse odločajo. Prepovedanih tem ni.

Pustimo težke teme. Pojdimo raje nazaj v zgodovino. Po določenih virih naj bi se beseda davek prvič pojavila v starem EGIPTU. Faraon, oz. njegovi pisarji, ki so bili v današnjem smislu »dacarji«, so si izmislili davek na porabo olivnega olja, kar je bilo takrat, verjetno najpogosteje uporabljena dobrina. Zgolj sklepam. Dejstvo pa je, da so pisarji, že v faraonskih časih, skrbno pazili, da niso »plačniki davkov«, po nemarnem, uporabljali kakšno drugo olje, kot samo olivno.

Se vam že svita, zakaj ? Davčna era se nadaljuje z »davkom na vojno«, ki so ga uvedli Atenci. Dajatev je bila odpravljena takoj, ko so Atenci zaživeli mirno življenje, saj je potreba po plačilu svoje vojske, prenehala. Seveda so davke, do potankosti, razvili Rimljani. Ki pa so tudi začetniki t.i. sodobno-evropske civilizacije oz., predvsem prava, ki ga še danes, v veliki meri uporabljamo. Žal včasih še preveč »indoktrinarno«.

Nekje v sedmem stoletju so o davkih, po t.i. zgodovinskih virih, razmišljali tudi Karantanci. Da bo vse Karantance oprostil plačila davkov, je moral obljubiti izvoljeni Vladar, in sicer še pred ustoličenjem. Seveda je moral, pred tem,  ljudstvu podariti enega vola, kobilo in nekaj vina. Potomci Slovencev so od osmega stoletja, pa vse do leta 1918, živeli pod tujim jarmom.

V tem obdobju, je naš prednik dodobra spoznal vse metode »šverca«, saj bi sicer svojo borno lastnino moral odstopiti Cesarju, kar pa seveda ni logično. Zakaj bi Martin Krpan podaril denar, ki bi ga sicer namenil za seno za svojo kobilico, Cesarju, ki pa je tako in tako – že prebogat. Saj poseduje vse travnike in gozdove, sicer preko grofov, ki jih lahko uživa samo srnjad, dokler je ne dobijo. Ima velike graščine, velike hleve in celo svojo vojsko. In njemu bi odstopili svojo borno lastnino ? Ni logično.

Enako so razmišljali naši predniki in sicer vse do trenutka, ko jim je Cesar, tam nekje v sredini 19. stoletja, podaril del svoje zemlje. Da. Slovenski kmet je prvič dobil svojo zemljo v last in posest šele na podlagi cesarjevih odlokov, ki pa so bili posledica razodetja iz Ilirskih provinc. O tem nam lepo piše naš pisatelj g. Trdina.

Navedena »dodelitev« zemlje našim prednikom je bila seveda tudi naša prva »privatizacija«, torej postopek pridobitve lastnine za izbrance po metodi »največ dobi moj lojalni prijatelj« (praviloma so bili to dacarji presvetlega Cesarja) oz. po metodi delitve nečesa, kar je bilo nekoč skupno vsem. Navadni ali mali kmetje ali »sabejeki«, seveda niso dobili zemlje, ki bi omogočila preživetje, takrat številčne družine. Govorimo torej o t.i. prvi »slovenski« privatizaciji, ki dejansko določa tudi našo sodobno državo. Še danes.

Po letu 1918 smo slovenski dobili nekaj dni svobode, ki pa smo jo prostovoljno odstopili Kralju v Srbiji. Obdobje delne svobode slovenskega ljudstva se zaključi leta 1918, do 1945 pa so bili davki ponovno povezani z nadoblastjo, delno pa smo seveda davke plačevali tudi za »naše« dežele. Leta 1928 dobi naš prednik zakon o neposrednih davkih (od 2 -17% na dohodke iz zmelje v odvisnosti od višine dohodkov), v letu 1929 pa se uveljavi zakon o posrednih davkih.

Davkarji so v tem času nosili orožje, saj so bili dejansko oblečeni v vojaške uniforme, verjetno zato, ker tudi takrat slovenski človek ni resnično razumel pomen plačevanja javnih dajatev. Po letu 1945 smo v Sloveniji uvedli davčni sistem, ki ga dejansko še danes ni mogoče razumeti v popolnosti, saj so (Republike in centralna država) davke dejansko zbirali preko »družbenih« podjetij, švercem tajnih služb s t.i. prometnim davkom in raznimi prispevki, ki so bili namenjeni plačevanju točno določenih ciljev oz. potreb ljudstva.

Osebne davke so poznali praviloma mali podjetniki, ki pa so bili omejeni pri možnosti širitve, tudi s t.i. omejitvami pri zaposlovanju delavcev.

Slovenija dobi v letu 1991 Ustavo (23.12.1991), ki pa je, v delu davkov, še danes ne razumemo dovolj dobro. Zakaj?

Ali je logično, da imamo v Ustavi določeno pravilo, da smo demokratična država, hkrati pa tudi pravilo, da svobodni državljan nima pravice odločati na referendumu o – davkih?

Sprašujem se, kdo pa potem lahko o tem odloča, če ne jaz, ki mi to »pove« Ustava? Ali je Švicar bolj zaupanje vreden demokrat, saj redno odloča na referendumu o davkih in celo o možnosti, da sploh ne bi delal ničesar (univerzalni temeljni dohodek). Mogoče.

Lahko, da Ustave R Slovenije ne razumem dovolj dobro, možno pa je, da mi želi Ustava povedati, da je bolje, da o mojih zadevah odloča posrednik, ki sem ga na »poštenih« volitvah izvolil v Državni zbor. Naj ti bo, moja Ustava, saj vem, da ti teg ne določaš. Nisi nič kriva. Kdo pa je potem »kriv«, da se mi to dogaja? To se sprašuje še veliko ljudi. Mogoče smo »zamočili« že na začetku. Verjetno bi morali narediti osnovno šolo o pravicah in obveznostih, kot jih določa Ustava, saj očitno naša razumevanja še vedno iščejo rešitve iz preteklosti.

Mogoče bo bolje, ko dobimo KODEKS in VARUHA ZA PRAVICE PLAČNIKOV DAVKOV. Sem preveč optimističen?  Tudi prav.

Nadaljevanja:

1.  Astrofizika, pardon, davki za vse, ki se jim mudi – 2.del – Zakaj imamo toliko nelogičnosti v našem davčnem sistemu ?

2.  Astrofizika, pardon, davki za vse, ki se jim mudi – 3.del – prispevki za elektriko – Zakaj imamo toliko nelogičnosti v našem davčnem sistemu – pri plačevanju prispevkov za elektriko?

3.  Kaj bi lahko storil VARUH za pravice plačnikov davkov v Sloveniji, če bi ga uvedli?