Povračilo potnih stroškov direktorju, ki prihaja na delo občasno, iz tujine

Pozdravljene kolegice in kolegi,
Imam eno strokovno vprašanje glede davčne obravnave povračil stroškov direktorju, ki deluje čezmejno. V praksi so prisotna različna mnenja. Zato naslavljam moje pisanje na vse tiste, ki menim, da se ukvarjate s tem področjem.
Namreč, direktor slovenske družbe, ki ima v Sloveniji status davčnega nerezidenta, se 2 do 3 krat na mesec pripelje iz tujine (npr. Nemčije) na sedež družbe v Sloveniji.
Povračilo prevoza na delo in z dela se na podlagi ZDoh-2 uvršajo med dohodke iz delovnega razmerja. Vendar pa ZDoh-2 določa, da se povračilo prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz zaposlitve, če se izplača pod pogoji določenimi z Uredbo. Pogoje za neobdavčeno izplačilo povračil stroškov prevoza na delo in z dela (posledično pa tudi za izplačilo, ki ni obremenjeno s prispevki za socialno varnost) določa 3. člen Uredbe.
Uredba uporablja pojem »običajno prebivališče« kot (stalno ali začasno) prebivališče delavca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Če ima direktor stalno prebivališče v tujini, se drugo prebivališče (ki ga uporablja za čas bivanja v Sloveniji) šteje kot običajno prebivališče le, če se delavec (direktor) od tam vozi na delo in iz dela vsaj štirikrat tedensko. V nasprotnem primeru direktor ni upravičen do davčno oproščenega povračila stroškov (npr. stroška letalske karte iz Frankfurta do Ljubljane).  
Če bi strošek prevoza direktorja za prihod na sedež družbe v Sloveniji in odhod domov plačala družba (npr. če bi delodajalec plačal letalsko karto), bi se ta strošek štel za družbo kot davčno priznan, saj gre za strošek, ki je povezan z dejavnostjo družbe in je neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, vendar le če bi se hkrati obravnaval kot boniteta direktorja.
To naj bi bilo tudi mnenje FURS. Po mojem takšno tolmačenje ni v skladu s 44. členom ZDoh-2.
ZDoh-2 v 3. tč. prvega odstavka 44. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, med drugim, ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Uredba kot podzakonski predpis ZDoh-2 v tretjem odstavku 3. člena pa določa kaj se šteje za običajno prebivališče in na definicijo običajnega prebivališča veže obravnavo povračil stroškov. S tem, ko Uredba omeji definicijo običajnega prebivališče na pogoj, da se delojemalec mora iz kraja običajnega prebivališča vsaj štirikrat tedensko voziti na mesto opravljanja dela, je v bistvu ustvarila pogoje za različno obravnavo stroškov prihoda na delo in odhoda z dela glede na oddaljenost prebivališča od delovnega mesta. Npr. če ima družba direktorja, ki prebiva npr. v Grazu in se vsaj 4-krat na teden pripelje na delovno mesto v Ljubljano, se mu prevozni stroški, do višine določene z Uredbo, ne vštevajo v dohodek. Če pa direktor prebiva v Frankfurtu, je vožnja na delo v Slovenijo vsaj 4-krat na teden praktično neizvedljiva, in mu zato povračilo stroška prihoda na delovno mesto in odhoda z delovnega mesta všteva v davčno  osnovo. Oddaljenost od prebivališča do delovnega mesta ne bi smela biti merodajna za presojo.   
Zato je po mojem mnenju pogoj iz 3. odstavka 3. člena Uredbe nelogičen. Uredba je v tem delu prekoračila okvir, ki je dopuščen podzakonskemu aktu, saj ta ne sme spremeniti ali celo samostojno urediti pravic in obveznosti, določene z zakonom.
  Lepo bi prosila za vaše povratno mnenje.