Admin Zdss P Staff asked 2 years ago
Spodaj navajam glavne točke sodbe Sodišča EU C‑570/20. Prosim za komentarje……
Moje mnenje je: Tudi v Sloveniji lahko prihaja do komulacije, saj zakonodaja sploh še ni usklajena s sodno prakso Sodišča EU, ki zahteva, da zakonodaja JASNO določi pravila, ki komulacijo ONEMOGOČA! Seveda pa imamo težavo pri spoštovanju načela NE BIS IN IDEM tudi v ZdavP-2, saj Vrhovno sodišče zmotno (po mnenju avtorja) razlaga ne bis in idem v povezavi zgolj z določilom 130. člena ZdavP-2 ne pa tudi v povezavi z 141. členom ZDavP-2. Sodišča očitno še ne razumejo, da FURS v vseh nadzornih postopkih (desk audit ali comprehensive eaudit….) izvaja zgolj eno samo zadevo – nadzor obračunov! Z vidika ne bis in idem je tako popolnoma nepomembno kakšen postopek organ izvaja. Ključno je, ali preverja konkretni obračun (obdobje, predmet nadzora itd.).
NE BIS IN IDEM v DDV zadevah – kumulacija sankcij Točke sodbe C‑570/20:
26.Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso upravne sankcije, ki jih naložijo nacionalni davčni organi, in kazenski postopki, ki se uvedejo za kazniva dejanja na področju DDV, pomenijo izvajanje členov 2 in 273 Direktive 2006/112 ter člena 325 PDEU, torej prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, ter da morajo biti zato v skladu s temeljno pravico iz člena 50 te listine (sodba z dne 20. marca 2018, Menci, C‑524/15, EU:C:2018:197, točka 21 in navedena sodna praksa)[1].
27.V skladu s to določbo nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.
28. V obravnavani zadevi je kazenskem postopku v glavni stvari BV v postopku pregona zaradi goljufivih prikrivanj in opustitev prijave v zvezi z DDV, čeprav mu je bila glede na navedbe iz predloga za sprejetje predhodne odločbe za ista dejanja že naložena pravnomočna upravna kazenska sankcija v smislu člena 50 Listine. Taka kumulacija postopkov pregona pa pomeni omejitev temeljne pravice, določene s to določbo Listine, ki prepoveduje, da se za ista dejanja naloži več kazenskih sankcij v različnih postopkih, ki potekajo za to (glej po analogiji sodbo z dne 20. marca 2018, Menci, C‑524/15, EU:C:2018:197, točka 35).
29. Vendar je v skladu z ustaljeno sodno prakso omejitev temeljne pravice, zagotovljene s členom 50 Listine, mogoče upravičiti na podlagi člena 52(1) te listine (sodbi z dne 20. marca 2018, Menci, C‑524/15, EU:C:2018:197, točka 40 in navedena sodna praksa, in z dne 22. marca 2022, Nordzucker in drugi, C‑151/20, EU:C:2022:203, točka 49).
30.Člen 52(1), prvi stavek, Listine določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. V skladu z drugim stavkom navedenega odstavka so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve navedenih pravic in svoboščin dovoljene samo, če so nujne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
31. V obravnavani zadevi, prvič, ni sporno, da je možnost kumulacije postopkov pregona in kazenskih sankcij ter upravnih postopkov pregona in upravnih kazenskih sankcij predpisana z zakonom, in sicer s členoma 1729 in 1741 CGI. Čeprav zahteva, da mora biti vsakršno omejevanje uresničevanja temeljnih pravic predpisano z zakonom, pomeni, da mora pravna podlaga, ki omogoča poseganje v te pravice, sama opredeljevati obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice, pa se ta zahteva v veliki meri prekriva z zahtevama jasnosti in natančnosti, ki izhajata iz načela sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 180), ki bo preučeno v točki 34 in naslednjih te sodbe. ,,,,,
36. Kar zadeva nujno potrebnost take nacionalne ureditve, je Sodišče v točkah 49, 53 in 55 sodbe z dne 20. marca 2018, Menci (C‑524/15, EU:C:2018:197), pojasnilo, da mora ta ureditev določati jasna in natančna pravila, ki posamezniku omogočajo, da predvidi, katera dejanja in opustitve so lahko predmet take kumulacije postopkov pregona in sankcij, da mora, dalje, zagotavljati koordinacijo postopkov, da bi se dodatno breme, ki ga pomeni kumulacija postopkov kazenske narave, ki se vodita neodvisno, zmanjšalo zgolj na obseg, ki je nujen, in nazadnje, da mora zagotavljati, da teža celote naloženih sankcij ustreza teži storjene kršitve.
37. Predložitveno sodišče se, na prvem mestu, sprašuje o prvi od zahtev, navedenih v prejšnji točki, ki v zvezi s temeljno pravico, zagotovljeno s členom 50 Listine, odraža tudi načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, določeno v členu 49(1) Listine. Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točkah od 56 do 58 sklepnih predlogov, se to načelo uporablja za kumulacijo pravnomočne upravne kazenske sankcije v smislu člena 50 Listine in kazenskega pregona, saj lahko ta kumulacija za zadevno osebo povzroči resnejše posledice od tistih, ki bi izhajale zgolj iz kazenskega pregona. Natančneje, represivna obremenitev, ki je posledica kumulacije kazenskih sankcij, lahko presega tisto, kar je z zakonom določeno za inkriminirano ravnanje, zaradi česar je nujno, da vsaka določba, ki dovoljuje dvakratni pregon, spoštuje zahteve, povezane z načelom zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, kot je zagotovljeno s členom 49(1) Listine.
38. Kar zadeva načelo zakonitosti kaznivih dejanj in kazni, je Sodišče razsodilo, da čeprav to načelo zahteva, da morajo biti kazniva dejanja in kazni, s katerimi se ta kazniva dejanja kaznujejo, jasno opredeljena z zakonom, pa je ta pogoj izpolnjen, če lahko posameznik iz besedila zadevne določbe in po potrebi iz razlage te določbe, ki jo poda sodišče, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja (sodbi z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 40 in navedena sodna praksa, ter z dne 11. junija 2020, Prokuratura Rejonowa w Słupsku, C‑634/18 P, EU:C:2020:455, točka 49).
48 V tem okviru okoliščina, da bi moral BV morebiti uporabiti pomoč pravnega svetovalca, da bi ocenil posledice, ki bi lahko izhajale iz dejanj, ki so mu bila očitana, glede na pogoje za kumulacijo postopkov pregona in kazenskih sankcij, določene v teh členih, kot jih razlagajo nacionalna sodišča, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 43 te sodbe, ne more omajati jasnosti in natančnosti nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari. To še toliko bolj velja za BV, ker se zdi, da je navedena dejanja storil v okviru svoje poklicne dejavnosti računovodje.
49 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje o tretji zahtevi iz točke 36 te sodbe, ki izhaja tako iz člena 52(1) Listine kot iz načela sorazmernosti kazni, določenega v členu 49(3) te listine, ki pristojnim organom nalaga obveznost, da v primeru naložitve druge sankcije zagotovijo, da strogost vseh naloženih sankcij ne presega teže ugotovljene kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. marca 2018, Garlsson Real Estate in drugi, C‑537/16, EU:C:2018:193, točka 56).
50 V zvezi s tem je treba pojasniti, da se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 36 in v prejšnji točki te sodbe, ta zahteva brez izjeme uporablja za vse sankcije, ki so naložene kumulativno, in torej tako za kumulacijo istovrstnih sankcij kot tudi za kumulacijo sankcij različne vrste, kot so denarne sankcije in kazni zapora. Zgolj okoliščina, da sta pristojna organa nameravala naložiti sankciji različne vrste, teh organov ne more oprostiti obveznosti, da zagotovita, da strogost celote naloženih sankcij ne presega teže ugotovljene kršitve, sicer bi bilo kršeno načelo sorazmernosti.
51. V teh okoliščinah je Sodišče v točki 60 sodbe z dne 20. marca 2018, Garlsson Real Estate in drugi (C‑537/16, EU:C:2018:193), presodilo, da te zahteve sorazmernosti ne spoštuje ureditev, ki za kumulacijo denarne kazni in denarne upravne sankcije, ki je kazenske narave, določa, da se prva izterja zgolj v delu, ki presega znesek druge, za kumulacijo denarne upravne sankcije, ki je kazenske narave, in kazni zapora pa takega pravila ne predvideva.
52 Čeprav je v obravnavani zadevi predložitveno sodišče v skladu z navedbami iz predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi razlogov sorazmernosti že razsodilo, da celotni znesek kazni, naložene v primeru kumulacije sankcij, ne sme presegati najvišjega zneska ene od naloženih sankcij, pa je to sodišče pojasnilo, da se navedena omejitev uporablja le za istovrstne sankcije, in sicer za denarne sankcije. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 103 sklepnih predlogov, pa taka omejitev ne more zagotoviti ujemanja teže kršitve in strogosti celote naloženih sankcij, kadar se denarna sankcija kumulira s kaznijo zapora.
53 Kar zadeva navedbo francoske vlade pred Sodiščem, da mora kazensko sodišče spoštovati načelo sorazmernosti kazni, ki mu omogoča, da kazensko sankcijo prilagodi okoliščinam obravnavane zadeve, iz sodne prakse, navedene v točkah 36 in 49 te sodbe, izhaja, prvič, da morajo pristojni organi skrbeti za to, da strogost celote naloženih sankcij ne presega teže ugotovljene kršitve, in drugič, da mora ta obveznost jasno izhajati iz zadevne nacionalne ureditve.
54 Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je v obravnavani zadevi tako, pri tem pa mora upoštevati dejstvo, da je presodilo – pri čemer se je oprlo tudi na razloge sorazmernosti – da se omejitev iz točke 52 uporablja zgolj za kumulacijo istovrstnih sankcij. ….
55. Glede na navedeno je treba na vprašanji za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba temeljno pravico, zagotovljeno s členom 50 Listine v povezavi s členom 52(1) te listine, razlagati tako, da – ne nasprotuje temu, da omejitev kumulacije postopkov pregona in kazenskih sankcij v primeru goljufivih prikrivanj ali opustitev prijave v zvezi z DDV, ki jo za najresnejše primere določa nacionalna ureditev, izhaja le iz ustaljene sodne prakse, v kateri se zakonske določbe, ki opredeljujejo pogoje za uporabo te kumulacije, razlagajo ozko, pod pogojem, da je ob storitvi kršitve razumno predvidljivo, da je ta kršitev lahko predmet kumulacije postopkov pregona in kazenskih sankcij, vendar pa – nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primerih kumulacije denarne sankcije in kazni zapora ne zagotavlja z jasnimi in natančnimi pravili, kot jih morebiti razlagajo nacionalna sodišča, da celota naloženih sankcij ne presega teže ugotovljene kršitve.
[1] Glej 26. točko sodbe Sodišča EU V zadevi C‑570/20: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=7E0D8A6E5E0FA57C0ED7A0A83CE70330?text=&docid=258873&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=13098
O kazenskih sankcijah in samoprijavi (katero želijo od strank velikokrat inšpektorji tekom davčnih postopkov, ko nalagajo tudi davčne prekrške) bo pisala Tatjana Svazič v februarski številki DFP.