Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.

Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.