Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.

Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija,…

Tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe, ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na to, da mu organ ni dovolil, da dolg poravna, tožnik lahko kadarkoli poravna svoj dolg.

Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati “pravo” odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni “vmesni” sodni spori.

Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.

Enotni izvršilni naslov po presoji sodišča izpolnjuje formalni pogoj za pojem upravnega akta, saj te akte izdaja državni organ – Finančna uprava Republike Slovenije, in sicer v okviru izvrševanja upravne funkcije (tj. ne gre za odločitev sodnih ali zakonodajnih organov, ampak gre za akt, izdan zaradi pridobitve pomoči tujih organov pri izterjavi denarnih terjatev, ki ne izvirajo ex iure gestionis, ampak pomenijo oblastveno odločitev). Prav tako je izpolnjen tudi materialni pogoj, saj izdajanje enotnih izvršilnih naslovov temelji na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu1, tj. na 6. točki 213.a člena in prvem odstavku 234. člena ZDavP-2. Obenem pa se z enotnimi izvršilnimi naslovi odloči o materialnopravno določenih obveznostih dolžnikov, ki so lahko stranka v postopku njihove izdaje, s čimer je poseženo v pravni položaj takšnih dolžnikov. Enotni izvršilni naslov je namreč po 6. točki 213.a…

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.

V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.

V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo…

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini,…

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena URS (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?